Občina Vitanje

Vitanje staro trško jedro prvič omenjeno v vrih l. 1306.Vitanje je naselje v kotlini ob rečici Hudinji. Nastajati je začelo v 11. stoletju, ko so krški škofje v Vitanju postavili grad in sedež za upravljanje svojih posesti na slovenskem Štajerskem.

Trg prvič omenjajo viri leta 1306. Je lijakaste oblike in je imel včasih obzidje z zgornjimi vrati pri mostu čez Hudinjo in spodnjimi vrati.

Ob zunanjem delu naselja prevladujejo pritlične hiše, ob glavni ulici strnjeno eno in dvonadstropne.

Vitanje ruševine starega graduDomačini imenujejo stari grad tudi »Spodnji grad« ali »Goležev grad«. Zadnje ime je bilo povzeto po domačem imenu bližnje domačije.

Na strmi vzpetini na levem bregu Hudinje ob vhodu v sotesko je nekoč stal mogočen kamnit grad, ki naj bi ga pozidali krški škofje v zgodnji romanski dobi, verjetno že v poznem 11. stoletju. Kot Castrum (grad) Weitenstein (ime po rodbini vitanjskih vitezov – tedanjih gradiščanov) se je grad omenjal že v letu 1140. Leta 1201 je bil v potresu poškodovan, a so ga obnovili. Do 1413 so ga upravljali vitanjski vitezi dokaj samostojno, nato pa kaštelani s sosednjega novega gradu. (Kaštelan je bil vojaški poveljnik trdnjave ali gradu, grajski oskrbnik, upravitelj.). 1413 se je omenjal Jošt Wegen, 1424 Andrej Žusemski, 1428 Jošt Soteški, ki je bil tedaj vazal celjskega grofa Hermana.

Domačini imenujejo novi grad tudi »Gornji grad«Domačini imenujejo novi grad tudi »Gornji grad« ali »Krajnikov grad«. Zadnje ime je bilo povzeto po domačem imenu bližnje domačije.

Južno od naselbine na desnem bregu Hudinje je v zadnji četrtini 13. stoletja v zgodnji gotski dobi nastal Novi grad, ki je bil prvič omenjen leta 1322 in je imel podobno usodo kot Stari grad. Upravljali so ga vitezi Viljem in Bertold Strassberger (1301) in krški ministeriali vitezi Vitanjski. Leta 1429 je rodovina vitanjskih vitezov izumrla. Za tem so grad upravljali Tomaž Auer, od 1430 Martin Wegner, nato Jošt Mashaimer, 1439 pa vitez Lindeški. Od 1515 ga je upravljal Ahac Schrott z Žovneka, od 1620 pa rodbina Lamberg. Leta 1734 je papež Klemen XI. dovolil v gradu kapelo. Grad so opustili po letu 1748, ko je vanj udarila strela in ga je zajel požar.

Novi grad je bil mogočen kompleks zgradb. Njegovo jedro so tvorili mogočen in visok stanovanjski stolp s pomožnimi stolpiči, obrambni stolp in stolpič z grajsko kapelo. Zasnovo je obdajalo renesančno obzidje s petimi polkrožnimi stolpi. Dostop je bil težaven in z gradu lahko obvladljiv.

Najodličnejši kulturni spomenik na Vitanjskem je prav gotovo cerkev sv. Petra in Pavla, ki se imenuje tudi "zimska cerkev", saj je v njej redno bogoslužje od praznika vseh svetnikov do velike noči.

V pisnih virih se kot sedež duhovnije omenja šele leta 1296, vendar je prvotna cerkev nastala že okoli 250 let prej. Osnova sedanje cerkve je iz 13 . stoletja v romanskem slogu, ki so mu v 15. stoletju dodali gotski videz. Vsi kasnejši novi elementi na zunanjščini pa ne morejo izbrisati vtisa starinskosti. Tu so freske, ki s svojo govorico pripovedujejo o mojstrih, ki so že pred več kot pol tisočletja namerili korak v ta skriti kot v naročju Pohorja, kjer so zapustili pričevanja o svojem ustvarjalnem hotenju.

Srednjeveška cerkev se je stisnila v dolino, cerkev Matere Božje, ki se imenuje tudi "letna cerkev" pa je bila postavljena na tedaj še nepozidanem griču nad trgom (na HRIBERCI), ki obvladuje vso kotlino in se še danes kaže kot krona nad širokim vencem trških in vaških hiš ob vznožju vzpetine.

Pozidana je bila v letih 1747-1754 v baročnem slogu. Zunanjščina te podobe ne kaže v celoti. Šele ko stopimo v notranjščino nas zares prevzame polnost baročne arhitekture. Freske, pa tudi ostala barvna prepojenost sten in obokov, še poudarijo baročni videz prostora.

Glavni oltar je velik in lep primer baroka iz leta 1770. Pripisan je Janezu Juriju Mersiju. Orgle so iz leta 1803-1870.