Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljška Karavank.
Ti pogorji loči brazda, to je del prelomnice, ki poteka od Labotske doline skozi Slovenjegraško kotlino in se usmerja proti Panonski kotlini. V predelu Pohorja se najvišje dviguje Rogla (1517 m), visoke pa so tudi zahodno od Rogle potekajoče sleme Kraguljšča (1491 m) in Glažutske planine (1458 m). Odrastkom Karavank pripadata Paški Kozjak, na katerem je priljubljena planinska točka Basališče (1272 m), in Stenica (1091 m), ki je znana razgledna točka. Za razliko od odrastkov Karavank, na katerih skorajda ni vode, pa so se v vrhove in planote Pohorja zajedli visoko izvirajoči potoki, ki imajo velik pomen za oskrbo širšega območja s pitno vodo. Omenjena brazda je zaradi naravnih danosti že v antičnem obdobju imela velik prometno povezovalni pomen. Bloki marmorja, ki so jih v nekaterih starejših hišah uporabili za pragove in pa najdene nagrobne plošče kažejo na to, da se je že v tistem času tu oblikovalo pomembno središče, naselbina Upellae, ki je bila takrat rimljanska mansio -postojanka ob pomembni cestni povezavi Celeje s Colaciem in Virunumom na Koroškem. Tako naj bi ime kraja Vitanje ne bilo nič drugega kot slovenski prevod besede mansio.
Domišljijo buri tudi naveza na »WEITENSTEIN«, kar pomeni Vidov kamen. V bližini sv. Vida na Hudinji je bilo že v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja, o čemer pričajo tudi arheološke izkopanine. Posebej zanimivi sta imeni naselij Zgornji in Spodnji Brezen, ki namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paškega Kozjaka.
Slovenci so se na tem ozemlju naselili v 6. stoletju. Po izgubi slovenske samostojnosti je prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva. Ob koncu 10.stoletja je ozemlje prešlo v last savinjskega mejnega grofa Viljema Breže - Selškega in ob koncu 11. stoletja pod Krško škofijo. Kraj Vitanje je takrat postal upravno središče obširnega območja, saj so krški škofje tu imeli svoje ministeriale, iz katerih se je kasneje razvil rod Vitanjske gospoščine. Ti so postavili dva gradova.
Stari ali »Spodnji grad« je stal na strmi vzpetini jugovzhodno od naselbine ob vhodu v sotesko Hudinje. Prvič se omenja leta 1140. Propadel je po letu 1680, razvaline pa so vidne še danes. Novi ali »Gornji grad« je nastal na južni strani naselbine. Prvič se je omenjal leta 1322. Imel je podobno usodo kot Stari grad, le da je propadel po požaru po letu 1790. Južno od gradu se v Hudinjo izliva s 5-metrskim slapom potok Žimpret (Dantejev pekel). Grb Vitanjske gospoščine je povzel trg in danes tudi občina.
Prvotno Vitanje je obsegalo le tisti del današnje naselbine, ki leži ob stari župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kaj kmalu pa se je razvilo novo naselje »forum« - trg, ki je nastal okoli škofijskega dvorca, takratnega upravnega središča. Naselju so bile leta 1306 podeljene trške pravice. Zaradi gospodarskih vplivov se trg ponemči, medtem ko je ostala Vitanjska vas z okolico močno slovensko narodnostno zavedna. Z razvojem je trg postal močno trgovsko in obrtniško središče, okolica pa je imela kmečki značaj.Tam so se že v 17. stoletju razvili zametki fužin in glažut. Po gradnji železnice in tudi zaradi novih cestnih povezav, ki so obšle Vitanje, je kraj z okolico izgubil svojo veljavo. Odmaknjenost od glavnih prometnih povezav je botrovala gospodarskemu nazadovanju, danes pa se kaže kot prednost predvsem zaradi ohranjenega naravnega okolja.
Skupna površina občine je cca. 6000 ha, od tega je kar 78% na demografsko višinsko ogroženem območju. V občini živi okoli 2400 prebivalcev. Poselitev je razpršena. Prebivalci živijo v sedmih vaseh: Brezen, Hudinja, Ljubnica, Paka, Sp. Dolič, Stenica, Vitanjsko Skomarje in v trgu Vitanje. Kmečkega prebivalstva je okoli 60%. Večino območja, ki pripada Pohorju, je vodnovarstveno območje.Večjih tovarn, razen Uniorjevega obrata in podjetja Kovinar, na območju ni, tako da le 16% zaposlenih dela v kraju stalnega prebivališča, pa še to pretežno v Vitanju. Vsemu temu navkljub pa ljudje z žlahtno »pohorsko trmo« vztrajajo in živijo s svojim krajem.To, kar je na eni strani gospodarska nerazvitost, je po drugi strani bogastvo z ohranjeno naravno in kulturno -zgodovinsko dediščino.
